V nekaj več kot 20ih letih je za mano že kar nekaj vzponov in padcev (beri kot: hiper in hipoglikemij), ogromno izkušenj in raznoraznih »sladkih« zgodb.

Ogromno je emocij in ogrooooomno bi rada zapisala/povedala/delila s teboj. Sicer bi bilo fino, da na kratko, ampak dvomim, da mi bo uspelo. S teboj želim deliti svojo zgodbo, saj se mogoče najdeš v njej tudi ti ali ti kakorkoli drugače pomaga. Ni tako rožnata, kot se ti na prvi pogled morda zdi.

Za sladkorno boleznijo sem zbolela pri 9ih letih. Zame ni bilo to nič hudega, vbrizgavanje injekcij in merjenje sladkorja v krvi mi je bilo pravzaprav zabavno.  Spomnim se velike rumene knjižice, kamor se morala zapisovat sladkorje v krvi in to je bilo merilo, kako dobro je moja bolezen vodena. Prvih 5 let sem uporabljala 5 injekcij dnevno, ob tem sem 5x na teden aktivno trenirala športne plese in tekmovala. Prehrana v tistem času je bila skromna, o »dieti« nisem vedela prav veliko. Odkar sem zbolela, sem si injekcije najraje dajala sama. Merjenje sladkorja v krvi in vbrizgavanje injekcij sem vedno želela imeti pod kontrolo jaz. Od tukaj verjetno izhaja tudi moj slogan: »I’M IN CONTROL.« Nekateri mi pravijo, da postanem nervozna, kadar stvari nimam pod kontrolo. Zakaj? Ker ne glede na kaj, sladkorne bolezni nikoli ne bom imela pod 100% kontrolo. To pa me pomeni, da se ne bom trudila vsak dan znova, da se temu procentu približam, kolikor le znam in zmorem.

Nato sem med prvimi v Sloveniji dobila inzulinsko črpalko. Življenje je postalo enostavnejše in lažje obvladljivo. Predvsem zaradi aktivnega ukvarjanja s športom je bila inzulinska črpalka zame pravi čudež. Jaz ji pravi tudi moj zunanji organ oz. aparat, ki mi omogoča življenje. Zaradi katerega lahko živim. Prednosti inzulinske črpalke nisem izkoriščala, vse dokler me ni doletela puberteta in negativni odnos, ki sem ga gojila do bolezni. Danes na bolezen glede povsem drugače in morda mi niti ne boš verjel/a, kakšen odnos sem imela včasih.

Puberteta, srednja šola in študentska leta imajo poseben vpliv na naše razmišljanje in delovanje. Sicer pa ga ima tudi vsako drugo obdobje. Kakorkoli, sovražila sem dejstvo, da imam sladkorno bolezen. Nekje globoko v sebi sem jo zatirala in jo želela odstranit iz mojega življenja. Ampak kako? Ni mogoče, vsaj zaenkrat še ne.

Počutila sem se, da se mi dogaja krivica in da sem žrtev. Na živce mi je šla misel, da ne morem niti enega obroka pojesti brezskrbno. Da ne morem nikamor brez skrbi o hipi, glukozi in vsemu kar se lahko zgodi. Jezna sem bila za vse, kar mi je bilo prepovedano in onemogočeno zaradi bolezni. Jezna sem bila, da sem bila zaradi bolezni nekaj posebnega. Da so drugi gledali name drugače. Da so me obravnavali drugače. Res mi je šlo na živce, ko so me spraševali kakšen je moj sladkor v krvi, ali sem si vbrizgala injekcijo ali sem to in ono. »Me lahko lepo prosim pustite na miru z vsemi vprašanji in radovednostjo ter me obravnavate, kot normalnega človeka?«

Nisem preveč pazila pri prehrani, kar sem popravljala z inzulinsko črpalko. Nisem vedela veliko o prehrani in o naravi sladkorne bolezni ter vplivu na moje fizično in psihično počutje. Da ne pozabim omeniti še tega. Zdravniki (nekateri) so mi rekli, da se naj ne ukvarjam s športom na takšen nivoju, kot se. Zame je primerna samo hoja, lahkotni tek in vse kratko ter zmerno obremenjujoče športne aktivnosti. To mi je šlo tako na živce, da sem za nekaj časa nehala obiskovati zdravniške preglede. Nisem se vdala. Nisem se mogla odreči tisti vrsti športa, v kateri uživam. To mi je dajalo voljo, motivacijo in nisem se predala. Vztrajala sem. Še naprej sem se ukvarjala z raznimi aktivnimi športi. Tekla sem na maratonih, hodila v gore, obiskovala crossfit in oboževala vse aktivnosti, kjer mi je bilo težko.

Lahko bi rekla, da me je ljubezen do športa »rešila«. Zaradi športa nisem obupala v »boju« s sladkorno boleznijo. Vztrajala sem in se borila z vsemi vzponi in padci. Ob tem sem se pa vrtela v začaranem krogu, kjer nisem dosegala željenega napredka, rezultata in cilja. Več o tem v prihajajočih objavah povezanih s sladkorno boleznijo in športom J

Kaj se je spremenilo? Spremenila se je moja miselnost in odnos do bolezni. Na bolezen sem začela gledati, kot na mojo prednost. MOJO MOČ. Bolezen je tista, ki me dela vztrajno in močno. Zaradi nje ne obupam in se ne predam. Zaradi nje grem vedno znova naprej in dalje. Cenim življenje in cenim zdravje. Jaz sem odgovorna zase in za svojo bolezen. Samo jaz in nihče drug. Postala sem si pomembna, postalo mi je pomembno moje počutje in to, da kljub bolezni, lahko dosežem vse, kar si želim in zadam. Začela sem raziskovati o bolezni, njenem vplivu na moje telo in razmišljanje (fizično in psihično počutje). Kako name vpliva hrana, šport, stres, spanje, odnosi, itn. Vse v povezavi z boleznijo. Odkrila, spoznala in naučila sem se ogromno novega. In se še učim. Želim vedeti še več. In splača se.

Raziskujem povezavo telesne aktivnosti in vpliva ter delovanja sladkorne bolezni. Danes je zaradi tega veliko »lažje« in končno dosegam to, kar sem si vedno samo želela. Končno grem svojim sanjam in ciljem naproti – čeprav imam sladkorno bolezen. Pravijo celo, da je ozdravljiva. Ne vem. Mogoče pa res en dan. Ampak do takrat, SLADKORNA BOLEZEN ZAME NI VEČ OVIRA. JE MOJA PREDNOST. IN JE MOJA MOČ.

Naj bo tudi tvoja.

Iz srca ti želim, da si si pomemben/na in skrbiš zase. Da od bolezni pobereš tudi pozitivno in greš z roko v roki z njo. Ni proti tebi, tukaj je zato – ker ti to zmoreš! Tukaj je z razlogom – najdi ga in obrni ga sebi v prid.